“Med tipanjem, se moj um ukrivlja kot korenina. Z dotikom se zdravim. Včasih ne morem mimo cvetlic, ne da bi jih nežno pobožala. Drsim po cvetnih listih, se dotikam lepote in lepota se dotakne mene. Spomnim se vse neverjetnosti živega bitja. Za to, da lahko sploh doživljam to lepoto, kot popolna celota nevidno in usklajeno dela približno 37 bilijonov mojih celic. Celice v koži prstov, s katerimi tipam pa se bodo v nekaj tednih popolnoma obnovile.”
Maja Primožič
